▲
V Kliničnem centru v Ljubljani je 10. februarja leta 1979 nehalo biti srce enega najpomembnejših in najvidnejših slovenskih revolucionarjev, kar jih je kdaj rodila kakšna slovenska mater to je tovariša Edvarda Kardelja.

Tako je preminil človek, ki je bil že z devetnajstimi leti na čelu SKOJ v Sloveniji, pogosto preganjen, zapiran in mučen, pisec marksističnih študij, neutrudni partijski publicist, eden izmed ustanoviteljev KPS in OF, član prvega in vseh poznejših politbirojev KPJ in ZKJ s tovarišem Titom na čelu, partizan, član vrhovnega štaba NOV in POS, urednik »Borbe« v užiški republiki, ilegalec v Zagrebu, eden izmed ključnih akterjev AVNOJ in avnojskih sklepov, podpredsednik Nacionalnega komiteja narodne osvoboditve in vseh vlad, v katerih je bil Tito predsednik, minister za zunanje zadeve in diplomant, soustvarjalec naših ustav, predsednik zvezne skupščine Jugoslavije, član najvišjih partijskih in državnih teles do smrti, častni in redni član naših akademij znanosti, univerzitetni profesor, partizanski general, narodni heroj in dvakratni junak socialističnega dela !

Titova izjava ob Kardeljevi smrti se je glasila: »Tovariš Kardelj je bil pol stoletja vojak našega revolucionarnega gibanja, neomajen borec, ki ni poznal umika in oddiha. Z izjemnim darom revolucije je sodeloval v graditvi strategije našega gibanja, zlasti v ustvarjanju naše fronte vseh demokratičnih in rodoljubnih sil. Izredno velika sta bila vloga in prispevek tovariša Kardelja v ustvarjanju družbenoekonomskega in političnega sistema. Edvard Kardelj mi je bil najbližji sodelavec tudi v dejavnostih na zunanjepolitičnem področju, v krepitvi neodvisnega položaja naše države v svetu, v graditvi in uresničevanju politike neuvrščenosti. Zato je tudi užival toliko ljubezni in neomejeno spoštovanje pri vseh narodih in narodnostih naše socialistične skupnosti.«

Najlepši zaključni spomina na tovariša Kardelja pa je napisal njegov nekdanji stari soborec: »Njegova misel, je našla odgovor na mnoga zapletena vprašanja samoupravljanja. S tem je močno obogatil marksistično misel. Imel je rad življenje, znal se je veseliti vsega, kar je človeško lepo, spoštoval je ljudi. tako je bil spontano velik v svoji človečnosti.«